Joga se v zadnjih letih širi iz dneva v dan z neverjetno hitrostjo.  Joga ima veliko vlogo v spodbujanju dobrega v ljudeh, seveda pa je pri tem pomembno, da pravilno razumemo to prakso in da nam ego dovoli, da skozi prakso duhovnosti izberemo ustrezen, pravilen način razumevanja in podajanja joge. Izbor, kdo bo ali je naš učitelj, je tako zelo pomemben. Zaradi množične priljubljenosti joge in s tem povezanim dobičkom, se je tako pojavilo tudi dosti učiteljev in “učiteljev”. Če jogo jemljemo kot to, kar je: torej duhovni trening, s katerim bomo dvignili kakovost svojega življenja, se vprašajmo, koga želimo, da nas vodi po tej poti? Ali so kompetentni tisti, ki imajo opravljen vikend tečaj joge? Ali so učitelji joge učitelji telovadbe, ki se spomnijo in vzamejo nekaj vaj iz joge in jo prilagodijo potrebam svojega programa? Kaj pa morebitni medicinski delavci, ki si pridržujejo pravico poučevati jogo? V vseh primerih seveda govorimo o “učiteljih”, ki niso zaključili šole za učitelje.

Kot je bilo že večkrat povedano, so si učence včasih učitelji izbrali in vsak gotovo ni bil primeren za pot učitelja. Danes je morda najbolj kakovostna pot do vloge učitelja taka, da skozi različne treninge izkušenih učiteljev joge in meditacije, jogo spoznamo z različnih vidikov, jo bolje in lažje razumemo in bolj pravilno prenašamo na druge ljudi. Večina tradicionalnih jogijskih šol ima dolgo linijo učiteljev, ki so ohranjali in prenašali znanje na svoje učence. Te šole imajo učitelje, s katerimi učenci vadijo vrsto let, preden jih učitelj, ki je najdlje na poti, sploh spodbudi k nadaljnjemu izobraževanju. Seveda šele, če in ko preceni, da lahko ta kandidat za učitelja predaja znanje na ustrezen in pravilen način naprej. Ima torej neke vrste blagoslov za predajo znanja na naslednje generacije.

Joga je celostna, ne parcialna 

Joga je duhovna disciplina in kot takšna se lahko prenaša naprej samo in edino na ta način. Povejmo še enkrat, kaj joga ni: ni gimnastika, ni aerobika, ni začetek, nadaljevanje ali zaključek telovadbe, ni stretching, ni del nekega drugega fizičnega treninga … Joga je zelo kompliciran in širok sestav duhovne prakse, skozi katero poskušamo uravnotežiti um, telo in dihanje. Skozi to prakso se učimo veščin zdravega odnosa do prehranjevanja, uravnoteženja emocionalnega življenja, kreativnega usmerjanja svojega življenja kot tudi pravilnega razumevanja življenja, ki nas na koncu pripelje do popolnega uravnoteženja. Joga je resna praksa, ki nam pomaga spoznati nas same in našo resnično naravo in se vrniti k njej. Ko se zbližamo s sabo, se zbližamo tudi s svojimi bližnjimi, prijatelji, družino, družbo in navsezadnje tudi z materjo Zemljo. Ni enostavno opisati vseh dobrobiti in učinkov, še težje pa je doseči takšno stopnjo kakovosti življenja.

Jogo začnemo navadno prakticirati večinoma, ko nam manjka nekaj od naštetega ali smo preprosto v neravnotežju.

Prihajati v prostor za prakso joge, nam omogoča, da za nekaj časa pozabimo, od kod smo prišli in se posvetimo praksi vsak na svoj način, odvisno od stopnje razumevanja prakse same in naših lastnih potreb. Nekateri ljudje prihajajo, da naredijo nekaj fizičnega; drugi, da se umirijo skozi prakso meditacije; tretji pa zaradi nečesa popolnoma tretjega.

Ko se odločimo za prakso joge, je zelo pomembno, da je nam samim jasen razlog bivanja in prakticiranja na resen način, ker v to vložimo svoj čas, svoje telo in um, svoj odnos do nas samih in odnos do učitelja in skupine, v katero smo se podali po lastni izbiri. Imeti trening joge za mesto, kamor se pridemo “izgubiti” ali odklopiti, je napačno prepričanje. Joga nam mora pomagati, da stvari vidimo bolj jasno, ne glede na to, ali se nam dogajajo dobre in koristne stvari ali slabe stvari, ki morda celo ogrožajo naše zdravje. Prakticirati jogo pomeni spremeniti stopnjo kakovosti lastnega življenja.

Ne glede na to, kako dolgo se ukvarjamo z jogo, smo na treningu vsi učenci enaki, nihče ni pomembnejši od drugega, vsak je edinstven v svojem iskanju ravnotežja, pa naj gre za telo ali za um ali oboje. Učitelji kažemo pot, kako naj bi prakticirali določene položaje ali nize, prakso meditacije in masaže, kakšen in kaj naj bi bil duhovni trening, vi pa ste tisti, ki se odločite, ali boste hodili po tej poti. Če skozi prakso rastete vi, rastejo tudi učitelji. Ta rast ni mišljena kot napihovanje in poveličevanje lastnega ega, ampak ravno obratno: vsi bi se morali učiti, kako biti bolj zdravi, bolj dobre volje in bolj dobrohotni in dobrodelni. Ko to osvojijo učenci, je to tudi za učitelje dobra povratna informacija in zavedanje, da je njihov način podajanja znanja ustrezen, da so tudi sami dovolj globoko v praksi. Namreč, ko se učitelj preneha učiti, potem mu hitro poide tudi navdih za poučevanje v duhu joge.

(Še) pomembnejši je trening izven dvorane

Resnična praksa joge prične šele, ko zapustimo prostor: z uporabo znanja v vsakdanjem življenju, izven organiziranega in osmišljenega treninga ter izven filozofskih razprav. Čisto banalen primer:  če nismo sposobni spremeniti slabe stvari v življenju, potem (gotovo? morda?) nekaj ni v redu z načinom, kako dojemamo stvari. Ne pozabite, da imate učitelja in če ste zaradi česarkoli napačno razumeli prakso, potem pa poiščite nasvet ali odgovor, da svojo prakso naredite bolj koristno za vas same in posledično tudi za druge.

Lepo je, če imamo lep prostor za vadbo joge, lepa in moderna oblačila, ampak bolj pomembno je, kakšnega učitelja imate, da ste prijazni drug do drugega raje, kot da imate sebe za pomembnejšega od tistih, ki so zraven vas v prostoru. Ves čas je potrebno spodbujati dobro pri sebi in pri drugih. Pomembno je biti iskren v odnosih, izogibati se lažem, prevaram, zahrbtnemu in nekoristnemu govoru, kot je tudi pomembno preprečevanje širjenja svoje slabe volje na druge.

Na treningu se obrnite navznoter, saj ni potrebe preverjati in gledati, kako drugi vadijo in kaj počnejo, ker če svojo pozornost usmerjate na delo drugih, pomeni, da vi sami niste pri stvari. Učitelji ponavadi vidijo vse, saj so zato oni pred skupino in če je potrebno karkoli popraviti v praksi, bo to storil učitelj, ko bo ocenil, da je čas za to.

Vaja ne sme biti površno izvedena, niti en sam gib. Potrebno je veliko potrpljenja, da bi izpilili določen gib, položaj ali celo niz, da bi izboljšali telesno ravnotežje, pa nam je, recimo temu tako, telo še najbolj znano, najbližje. Kaj šele, ko se spoznamo z uravnoteženjem dihanja in uma in posledično vseh ostalih stvari, ki se nam dogajajo v življenju. Praksa meditacije nam bo gotovo omogočila prepoznati viške in nekoristne stvari v življenju, ki bodo začeli odpadati, kakor v meditaciji “odpadajo” fizična bolečina, telesna napetost in tavajoče misli. Jogo bomo torej najbolje “izkoristili”, če jo bomo vzeli – kakor smo že večkrat poudarili – kot prakso za življenje, ki bo bolj kakovostno. Joga naj bo praksa, s katero se nam nikamor ne mudi, s katero se urimo v potrpljenju, ki ga v današnjem svetu tako primanjkuje. Joge, po drugi strani, ne razumimo kot nekakšen tečaj življenja, saj je veliko globlja in obsežnejša kot to.

Če veščino potrpljenja prenesemo še bolj konkretno na trening v dvorani: potrpežljivi in pazljivi moramo biti pri vajah v parih, pri izvajanju masaž. Zavedati se moramo, da smo si vsi različni, edino, v čemer smo si enaki je, da si gotovo vsi želimo, da bi bili drugi prijazni, pazljivi in dobrohotni do nas samih. Nekoč je neki veliki učitelj rekel: “Če si jezen na neko žensko ali moškega, se spomni, da je tudi on ali ona otrok, mati ali oče, hči ali sin, žena ali mož, prijateljica ali prijatelj, soseda ali sosed, sodelavka ali sodelavec, živo bitje, polno vednosti in nevednosti, da poskuša biti na duhovni poti, pomagajte mu (npr. z razumevanjem) in tako boste pomagali tudi sebi.” Če se tega spomnimo, naša jeza, neprijaznost, odbojnost, ljubosumje, škodoželjnost … izpuhtijo v vesolje. Biti tako pozoren do drugih ljudi, pomeni sebi ustvariti stezo miru, čistočo v umu, jasnost videnja stvari, takšne kakršne so, in ne take, kot se nam dozdevajo. Kadarkoli začutimo negativno čustvo do drugih, se obnašajmo kot ljudje in to popravimo. Ni problematično, če delamo napake v življenju, problem nastane, ko napake ponavljamo in ko se iz lastnih napak ničesar ne naučimo.

Naloga vseh nas, človeških bitij, je razvijanje pozornosti. Pozornost bi morala vsakemu na duhovni poti biti najpomembnejša praksa vsak dan in vsak trenutek življenja. Iz pozornosti nastanejo dobre in koristne stvari v našem življenju, ko nismo pozorni gredo vse stvari v napačno smer in se končajo za nas in za druge na slab način.

Na duhovni poti rastemo, če prakticiramo pozornost in pravilno razumevanje ter dojemanje okolice. Na ta način največ naredimo za sebe in druge, odkrili pa bomo tudi, da bo naše življenje imelo drugačno energijo. Pozitiven odnos do nas samih posledično pomeni tudi pozitiven odnos do drugih.

Mira Peunik, glavna učiteljica zenyoge