“Imejte v mislih, da so v skupini morda ljudje, ki prakso jemljejo iskreno!” Ta stavek se mi zadnji dve leti, odkar sem ga prvič slišala v kitajskem samostanu (v kontekstu navodil za neformalno prakso meditacije v vsakdanjiku), nekako vedno znova prikrade v misli. Sproži ga veliko različnih situacij. Takrat pa se spomnim, da sem najprej pomislila: “Zanimiva izbira besede, zakaj ni raje rekel resno?” Potem sem veliko razmišljala o tem, kaka je razlika in danes sem mnenja, da je to najboljši opis pristopa k praksi joge, meditacije in verjetno vsega ostalega v življenju. Resnost v praksi seveda je pomembna, predvsem pri sami odločitvi priti ali ne priti na trening, meditacijo, vztrajati v tem, kar smo si zadali. Vendar, če to vztrajanje preraste v obsedenost in nezdravo tekmovalnost (s samim seboj ali drugimi) morda celo bolestno ambicioznost, potem se odmikamo od samega namena duhovne poti. Tu nastopi iskrenost.

Kako iskreni smo (do samih sebe in ostalih) v tem, kaj počnemo? Kakšen namen imamo v ozadju? Se res predamo praksi ali zgolj (mehansko) ponavljamo vaje, navidezno vzorno sedimo v meditaciji? Iskrenost danes nekako vidim tako, da sami v sebi sprejmemo odločitev, ki je skladna z nami samimi (našimi sposobnostmi, našim časom, našimi življenjskimi okoliščinami …), kako in koliko se bomo posvetili temu, kar počnemo na treningu, v meditacijski praksi, na postu, na seminarjih in koliko smo to pripravljeni prenesti v naš vsakdanjik …

Če pridemo na trening joge, potem imejmo v mislih in v srcu to, da smo tukaj zaradi nas samih. Ker si želimo nekaj spremeniti, se bolje počutiti, lažje bivati s samim seboj, se naučiti premagati samega sebe. Nivo ni toliko bistven: če se ukvarjamo s telesom, se pač res ukvarjajmo s tem: natančno, dosledno in pravilno izvedimo vsako vajo, vsako asano, vsak niz. Če se ukvarjamo z dihanjem, se predajmo temu: uskladimo gibanje z dihanjem, poskusimo ga osvoboditi, ne kontrolirati. Če se ukvarjamo z umom, potem se res predajmo temu: usmerimo ga tja, kjer mora biti: na gibanje, na dihanje, pozornost na dele telesa, na celo telo. Vedno znova se vračajmo k metodi, ne pustimo, da “ponorela opica” skače povsod po dvorani, preteklosti, prihodnosti, sledi zvokom, slikam,  vonjavam … Pri vsem tem, bodimo res iskreni do samih sebe: koliko v tem trenutku zmorem? Ne bodimo do sebe preveč popustljivi, pa tudi ne preveč strogi, poskusimo najti ravnotežje med našimi sposobnostmi, trenutnim psihičnim stanjem, notranjo atmosfero in ambicioznostjo (morda celo tekmovalnostjo z drugimi?).

Če se udeležimo posta (ki je, poleg meditacijskih odmikov, ena najtežjih jogijskih praks), potem se res pripravimo na to, da tri dni ne bomo nič jedli in ne uživali substanc, ki se ne priporočajo za post. Tudi tukaj izhajajmo iz tega, zakaj smo prišli? Kakšen je naš namen? In v skladu s tem, se iskreno odločimo, kaj lahko in česa ne zmoremo. Tudi če prvi ne uspe tako, kot smo si zamislili, nova priložnost bo že čez pol leta, morda bo takrat drugače, morda bomo v sebi našli drug motiv ali drug izziv.

Seminarji. Odlična priložnost za poglobitev prakse, da se spoznamo, vidimo na drug način. Da si oluščimo sloje napetosti, identifikacij, prepričanj … in pridemo do tega, kdo v resnici smo. Vsak seminar je zastavljen tako, da nam ponudi to priložnost, nas pripelje do roba, do krize. Ko se soočamo s samim seboj, je vedno tako boleče preprosto sprostiti telesne napetosti (ki so nastale zaradi mentalnih konstrukcij) in mentalne blokade (ki so nastale zaradi prepričanj, morda travm, morda načina razmišljanja, ali zaradi nekih drugih karmičnih povračil). Ko maske odpadejo in ostanemo goli, šele zares vidimo, kdo in kaj smo, takrat smo zares mi, avtentično in iskreno mi. Brez skrbi, ko pridemo do tega, je to ponavadi lepa, osvobajajoča izkušnja, saj ni več napetosti, ni več vlog (ki smo jih izbrali sami ali so nam jih dali drugi), ni več dvoma.

Seveda ni nič narobe, če jogo, post ali seminar jemljemo kot pobeg iz rutine ali kot dopust. Pustimo pa si priložnost, da bo morda  enkrat, ko bomo na to pripravljeni, tudi kaj več od tega.

Biti iskreno na duhovni poti pomeni znati najti koristen namen tega, kar počnemo; imeti dovolj veliko koncentracije, da ostanemo na poti, tudi ko je ta trnava; in dovolj modrosti, da znamo oceniti, kaj je prav in kaj ne.

Nataša