Že 23 let v isti ulici, le da smo iz nekdanjega pionirskega doma napredovali v gimnazijsko telovadnico. Naša najstarejša skupina je vsako leto številčnejša. To gotovo lahko pripišemo kvalitetnemu treningu, dolgoletnim izkušnjam naše učiteljice Mire in ohranjanju tistega avtentičnega v jogi. Ker, priznajmo, joga je danes že (skoraj) vse. Poglejte v svoj poštni nabiralnik ali pa v inbox in boste našli: joga podplata, joga na štriku, joga na drevesih, joga za hujšati, joga za _______ (dodajte poljubno besedo, gotovo obstaja). Tega humornega vložka si ne dovoljujem, ker bi se norčevala iz drugih praks, nasprotno, mislim, da je raznolikost nujno potrebna, da sistem deluje zdravo. Želim pa izpostaviti nekaj drugega: joga ni parcialna disciplina. Preprosto ne dovoljuje, da se ukvarjamo le z enim delom telesa …

Kaj je torej tisto nekaj, kar nas “spravlja” v telovadnico. A je fajn? Je. Pa tudi ni, če ravno ždiš tri minute v kibadačiju ali narediš 100 ponovitev vaj za hrbet. Pa je nujno, da je fajn? Ali je ta beseda res tista, ki smo ji dovolili, da upravlja naša življenja? Šola mora biti fajn, služba mora biti fajn, imamo fajn prijatelje, fajn moža, otroci obvezno morajo biti fajn. Itak, da tudi joga mora biti fajn. Ker če ni, potem je tu naslednja ponudba, ki je bolj fajn. Kaj pa lajf (življenje), ali je lajf fajn? Ali pa ni ravno zato, ker si mi to tako zelo želimo, v bistvu pa ne znamo niti definirati, kaj natančno si predstavljamo pod fajn? Morda bi nas ta doseženi fajn celo spravljal ob živce….

Torej, govorili smo o naših treningih. Vadba vsakemu od nas nekaj pomeni, vsak od nas je v Miri prepoznal tisto nekaj in jo vzel za svojo. Vadba je raznolika, ponuja veliko možnosti: za tiste, ki nas bolijo vrat in ramena, spodnji del hrbtenice, imamo nerazgibane kolke, nedefinirane hrbtne mišice, se želimo sprostiti, energetizirati … Uf, veliko stvari. Že skoraj kot obljube z reklamnih letakov, do katerih sem bila kritična v uvodu. Pa vendar trdim tudi, da je naša vadba tista avtentična. Kaj to pomeni? To je vadba, ki temelji na globokem poznavanju telesa, dihanja in uma tistega (in tistih pred njim), ki stoji pred vami v dvorani. To je vadba, ki je zvesta neki tradiciji, ki ima duhovno ozadje in ki – in to preberimo kot podčrtano – spodbuja duhovni razvoj. Razvoj našega telesa, zavedanje naših telesnih omejitev, sprejemanje naših (ja, povejmo naglas) nepopolnih teles, spoznavanje z našim dihanjem, prepoznavanje njegove kvalitete, razvijanje senzitivnosti za sproščeno telo, odkrivanje našega notranjega sveta (v obliki misli in občutkov), umirjanje misli, bivanje v sedanjem trenutku, sprejemanje sebe v sedanjem trenutku. Ta vadba nam obljublja veliko več kot hitri recept za telo, ki bi bilo “vredno” za katalog za kopalke. Tukaj lahko najdete nekaj povsem drugega: če boste sami hoteli, se poglobili vase, šli preko sebe, se soočili s svojim lepim in grdim, boste postali nekdo drug. Ker boste imeli izkušnjo spremembe in minljivosti trenutka, vam spremembe in minljivost ne bodo več tako težko padle v življenju. Kakor se vsaka vaja začne, traja in konča, tako je tudi s situacijami v življenju. Včasih je kaj težko začeti (imamo odpor do neke vaje), vsekakor pa ima ta stvar, potem ko jo zaženemo, neko trajanje (kaj vse se nam podi po glavi med vajo: se jezimo, občudujemo, gledamo navzven namesto navznoter …?) in vse ima svoj konec (yame, olajšanje, veselje, žalost?).

Joga se navidezno začne in konča, v resnici pa traja veliko dlje kot trening. Začne se takrat, ko prvič pridemo na trening in konča, ko prenehamo vaditi. Vmes pa traja, širi se na druga področja našega življenja, na odnose z drugimi. Skupni trening in osebna praksa sta nam (le) v oporo, držita nas pokonci, navdihneta nas za vse tiste dele življenja, ki morda niso fajn, so pa z jogo lažji.

Nataša